Dnevnik Matije Malešiča

»Pokalo je vse naokoli, kot za stavo. Svoje ljudi sem našel še pri precej dobri volji. Grgo Botico je zasula zemlja pa mi je pozneje pravil: »Dok nisam okrenio glave, sam sve mislio, da nisam živ!« Hodil sem okoli po strelnem jarku ter se tu in tam razgovarjal in ohranil dobro voljo. Ta dan je bilo ubito od 14. pet. V dotično mesto je odslej vsak dan rukalo in morilo. Naša kompanija je še kar srečna. Okoli mojega strelnega jarka je padalo spred in zad, na desno in na levo, k sreči baš v nas nič. No in odslej se vsak dan počenši zjutraj ponavlja isto. Naša in njihova artilerija razbijata, sovražnikove strojnice in puške pa prav razsipno trosijo municijo. Ves dan smo morali ostati kot krti pod zemljo, ko se je zmračilo smo šele lahko prilezli ven in se pretegnili, nasrkali svežega zraka, prinesli menažo in jo pojedli, potem pa na delo. Najprej smo izpred jarka odnesli posušene maskirne veje in jih nadomestili s svežimi, nato kopali vezne jarke, delali v njih traverze, pletli žico pred jarki in podobno. Prišla je kava – pij, potem pa zopet delaj. Dobili smo kruh in tobak – prepir, ukori, razdelitev - potem pa zopet nazaj na delo. In že so pričele ugašati zvezde na nebu - kot krti smo izginili pod zemljo in, ko se je pričelo svitati, nam je že zopet sovražnikova artilerija priredila budnico. Pri nas je popolni mir, kot da je vse izumrlo. Na ogenj strojnic in pušk sploh ne odgovarjamo. Streljamo le, če dobro vidimo in smo sigurni v uspeh. Noči so lepe, zvezdnate. Soča voda je šumela, jaz pa v travi sem ležal …

Tako je bilo vse do ponedeljka 7., ko nas je zamenjal 3. bataljon. Šli smo vso noč strmo nazaj v Vrh, zjutraj prišli izza Vrha v gozd in polegli po zemlji. Včeraj smo šli zamenjat 9. kompanijo pa smo prišli v peklenski artilerijski ogenj. Vso vas pa tudi levo in desno od nje so obsipavali z granatami in šrapneli. In ravno, ko smo se hoteli umakniti - šrump šrump, dva šrapnela prav med nas. Sreča, da ni bil nihče ranjen ... Izkopana zemlja je ležala vse naokoli. Art. oblt. nam je zatrjeval, da ni bilo na ruskem nikoli tako neznosno. Tu sem sedaj s svojim vodom v pripravljenosti. Pišem v zapuščeni gostilni, v najhujšem artilerijskem ognju. Dvajset korakov od mene poka, da vse hrešči in se vsa hiša kar trese kot šiba na vodi. Ako bi udarilo v hišo? Hm - dovolj bi bilo.«