Stari zemljevidi slovenskega ozemlja

slika zemljevida

OBSEG:  okoli 150 zemljevidov slovenskega ozemlja iz obdobja  od 1520 do 1850.
DOSTOP: Stare zemljevide slovenskega ozemlja lahko iščete po KatNUK. Gradivo se lahko uporablja v čitalnici Kartografske in slikovne zbirke. Digitalizirano in georeferencirano gradivo lahko poiščete na portalu dLib.si.
INFORMACIJE: Meta Grgantov, T: 01 2001 157, dr. Renata Šolar, T: 01 2001 159

Kartografska in slikovna zbirka NUK
Turjaška 1
Soba 106
pon.-pet. 9.00-14.00; sre. 9.00-18.00
>Več...


OPIS ZBIRKE:

Jedro Zbirke starih zemljevidov Slovenskega ozemlja predstavljajo zemljevidi zgodovinsko osrednje slovenske dežele, vojvodine Kranjske, od prvih prikazov v Kozmografiji Sebastiana Münstra iz leta 1548, Valvazorjevega zemljevida Carniolia, Karstia, Histria et Windorum Marchia, vrhunskega kartografskega dosežka Janeza Dizme Florjančiča Ducatus Carnoliae do znanega Zemljovida slovenskih dežel in pokrajin Petra Kozlerja iz 1853 leta.

Najstarejši kartografski dokument, na katerem je upodobljeno slovensko ozemlje, je Peta karta Evrope v Geografiji aleksandrijskega učenjaka Klavdija Ptolemeja. Peto karto Evrope (Quinta Europe Tabula) najdemo v izredno redkem prepisu Ptolemejevih kart z začetka 16. stol., in sicer 26 latinskih rokopisnih kart, ki so dodane h komentarju švicarskega humanista Joachima Vadiana o delu rimskega geografa Pomponija Mele. Karte je narisal, okoli leta 1520, prvi lastnik knjige Libri de situ orbis tres, adiectis Joachimi Vadiani … Viennae 1518, profesor na dunajski univerzi Peter Freiländer. Po Primožu Simonitiju gre za preris Donisove tretje redakcije Ptolemejevih kart.

Lesorezni zemljevid Sclauonia oder Windisch Land sampt Dalmatia se prvič pojavlja v tretji izdaji Ptolemejeve Geografije baselskega kozmografa Sebastiana Münstra leta 1545, in sicer z latinskim naslovom Descriptio totius Illyridis. Slavni nizozemski kartograf Abraham Orteli je avtor prvega atlasa v splošno znanstvenem pomenu besede, ki je izšel leta 1570 v Antwerpnu kot izbor najboljših zemljevidov tedanjih kartografov Theatrum orbis terrarum. Zemljevide s prikazom slovenskega ozemlja so v Theatrum prispevali Wolfgang Lazius, Augustin Hirschvogel, Joannes Sambucus in Pietro Coppo. Pomembno prelomnico v razvoju kartografije predstavlja delo matematika, astronoma in kartografa Gerharda Mercatorja (Kremer), ki je posebno pozornost posvečal matematičnim elementom zemljevidov in z znanstvenimi pristopi postavil temelje matematični kartografiji. Naši kraji so prikazani na zemljevidu Karstia, Carniola, Histria et Windorum Marchia. Zemljevid jasno pokaže, kako si je avtor prizadeval za matematično pravilno prostorsko predstavitev, saj se na tem zemljevidu obris Istre in Kvarnerskih otokov prvič približa današnjim predstavam.

V 17. stoletju so se ob tujih avtorjih zemljevidov in geografskih raziskav uveljavili tudi prvi ustvarjalci, ki so živeli na območju današnje Slovenije. Med njimi pripada posebno mesto Janezu Vajkardu Valvasorju potopiscu, zgodovinarju in kartografu. S pomočjo rezultatov terenskih meritev je Valvasor izboljšal Merianov in Mercatorjev zemljevid naših dežel ter ga v različni izvedbi leta 1681 objavil v Schönlebnovi kroniki Carniolia antiqua et nova, leta 1689 pa v Slavi Vojvodine Kranjske. Valvasorjevo kartografsko delo je imelo velik vpliv tudi na župnika in cistercijana Ivana Dizmo Florjančiča de Grienfelda. Njegov stenski zemljevid Ducatus Carnioliae Tabula Chorographica v približnem merilu 1 : 100.000, ki je izšel leta 1744, je bil najnatančnejši zemljevid dežele v tistem obdobju. V Idriji, ki je v 18. stoletju zaradi rudnika živega srebra postala eno od cesarskih znanstvenih središč, je med leti 1766 in 1773 deloval kirurg in naravoslovec Baltazar Hacquet. Stoletje kasneje je nadaljeval Valvasorjevo pionirsko topografsko delo in napisal sloviti naravoslovni in mineraloški opis tedanje Kranjske Oryctographia Carniolica v štirih delih. Prvi del Paleontologije Kranjske je Hacquet obogatil z zemljevidom v približnem merilu 1 : 500.000, ki prikazuje celotno Kranjsko s pokrajinskim imenom »Krainska deschela«. Tematsko vsebino zemljevida predstavljajo nahajališča kamnin in rudnin, ki do tedaj še niso bila kartirana in jih je Hacquet označil na osnovi lastnih opažanj in preizkusov. Mejo slovenskega etičnega ozemlja je na zemljevid v merilu 1 : 576.000 prvi začrtal Peter Kozler leta 1853, čeprav Slovenija administrativno še ni obstajala. Peter Kozler je kot pravnik in politik želel z Zemljovidom Slovenske dežele in pokrajin jasno predstaviti idejo programa Zedinjene Slovenije in z njim povezane zahteve po rabi narodnega jezika. Zaradi izrazito propagandne vsebine je bil zemljevid takoj ob izidu zaplenjen z obrazložitvijo, da že z naslovom ruši zakonito zvezo avstrijskih dežel. V javnosti se je pojavil osem let kasneje. V relativno kratkem času je doživel dva ponatisa, in sicer leta 1864 in 1871.

Literatura:

  1. Bohinec, V. (1969). Slovenske dežele na zemljevidih od 16. do 18. stoletja. Ljubljana: Cankarjeva založba, Trubarjev antikvariat.
  2. Gašperič, P. (2007). Cartographic images of Slovenia through time / Kartografske upodobitve Slovenije skozi čas. Acta Geographica Slovenica / Geografski zbornik, 47 (2), 244–273.
  3. Glavan, R. (2001). Zanimiv odtis Zemljevida slovenske dežele in pokrajin Petra Kozlerja. Revija o knjigi, 15, 38-39.
  4. Korošec, B. (1978). Naš prostor v času in projekciji. Oris zemljemerstva, kartografije in prostorskega urejanja na osrednjem Slovenskem. Ljubljana: Geodetski zavod RS.
  5. Longyka, I. (2000). Prikazi slovenskega ozemlja. V Ilustrirana zgodovina Slovencev (str. 443-483). Ljubljana: Mladinska knjiga.
  6. Fridl, J., Mihevc, B. (2001). Geography and cartography in slovenia. V National atlas of Slovenia (str. 24-33). Ljubljana: Rokus.
  7. Fridl, J. in Urbanc, M. (2006). Sporočilnost zemljevidov v luči prvega svetovnega atlasa v slovenskem jeziku. Geografski vestnik, 78 (2), 53–64.
  8. Fridl, J.; Šolar, r. (2011). Vpliv razvoja kartografskih tehnik na podobe zemljevidov slovenskega ozemlja od 16. do 19. stoletja. Knjižnica, 55 (4), 205-221.
  9. Reisp, B. (1994). Florjančičev veliki zemljevid Kranjske iz leta 1744. V Deželnopisna karta vojvodine Kranjske (str. 7-20). Ljubljana: Slovenska knjiga.
  10. Rojc, B. (1990). Kartografsko delo Janeza Vajkarda Valvasorja. V Valvasorjev zbornik (str. 165-180). Ljubljana: SAZU; Odbor za proslavo 300-letnice izida Valvasorjeve Slave.